today something about approaching city from above and how city takes you within. there were twenty people on flight ljubljana-istanbul. three couples, me and turkish men, all of them truck drivers. they drive from turkey to italy and fly back home or the opposite. the loudest of them sit behind my seat, of course. 'gel gel abi' (come here, abi, abi is a word they use to address each other) mixes with voice of a stewardess 's čim vam lahko postrežem' ('how can i help you'). we fly at night but they don't stop talking. i recognize few words, the rest is still a melody. i cannot fall asleep therefore i look through the window. i don't want to sound kitchy, but i swear, that's how it was. there was full moon shining on dense cloud carpet below us. after two hours, burek and yoghurt adria offers us, wide-spread orange light illuminates clouds from below. once we start landing undefined light turns into millions of single lights, orange and white, flashing, moving on twisted highways, sliding on bosphorus, welcoming on windows, floating on skyscrapers and disappearing on the borders far away.
'tadaam' we touch the ground and turn into one of them. havataš (transfer company) driver comes up with an idea that night buses are five liras more expensive and than the others that start driving at 7am (it's 4am). well, my dear havataš, i would pay three months ago, but i'm not here for the first time, i pay normal price and take süt sahlep (white pudding like sweet drink with cinnamon and whole nuts) on taksim instead. good morning!
danes nekaj o tem, kako se je mestu približevati skozi oblake in kako mesto leze vate. na letu iz ljubljane nas je bilo dvajset. trije pari, mojamalenkost in sami turki, vozniki tovornjakov, ki vozijo na relaciji turčija-italija in letijo nazaj. najbolj glasni so seveda sedeli za mojim sedežem. 'gel gel abi' ('pridi sem, abi', z abi se med sabo vsi nagovarjajo) se meša s stevardesinim glasom 's čim vam lahko postrežem'. letimo ponoči, ampak oni ne nehajo in ne nehajo debatirati. par besed ujamem, ostalo je še vedno melodija. ker ne morem zaspati, gledam skozi okno in nočem, da se sliši kičasto, ampak tako je bilo, zunaj sije polna luna in osvetluje gosto pokrajino oblakov pod nami. čez dve uri, bureku in jogurtu, ki nam ga v stilu postreže adria, čez te oblake začne od spodaj prosevati oranžna svetloba, ki se, ko se začnemo spuščati, definira v neskončno luči, oranžnih, belih, utripajočih, premikajočih se na pentljastih avtocestah, drsečih čez bospor, domačih na milijonih stanovanjskih blokov in hiš, lebdečih na nebotičnikih in izginjajočih na robu mesta.tadaam' se dotaknemo tal in postanemo ena izmed njih. voznik havataša (transferja do mesta) si nato gladko izmisli, da ima nočni avtobus višjo tarifo in da cenejši pelje šele ob sedmih zjutraj, ampak veš kaj, ne pelješ me prvič, tri mesece nazaj bi plačala, danes pa odštejem običajnih deset lir in si s preostankom na začetku istiklala kupim süt sahlep, gosti beli kakav s cimetom in lešniki za dobro jutro. dobro jutro!
'tadaam' we touch the ground and turn into one of them. havataš (transfer company) driver comes up with an idea that night buses are five liras more expensive and than the others that start driving at 7am (it's 4am). well, my dear havataš, i would pay three months ago, but i'm not here for the first time, i pay normal price and take süt sahlep (white pudding like sweet drink with cinnamon and whole nuts) on taksim instead. good morning!
danes nekaj o tem, kako se je mestu približevati skozi oblake in kako mesto leze vate. na letu iz ljubljane nas je bilo dvajset. trije pari, mojamalenkost in sami turki, vozniki tovornjakov, ki vozijo na relaciji turčija-italija in letijo nazaj. najbolj glasni so seveda sedeli za mojim sedežem. 'gel gel abi' ('pridi sem, abi', z abi se med sabo vsi nagovarjajo) se meša s stevardesinim glasom 's čim vam lahko postrežem'. letimo ponoči, ampak oni ne nehajo in ne nehajo debatirati. par besed ujamem, ostalo je še vedno melodija. ker ne morem zaspati, gledam skozi okno in nočem, da se sliši kičasto, ampak tako je bilo, zunaj sije polna luna in osvetluje gosto pokrajino oblakov pod nami. čez dve uri, bureku in jogurtu, ki nam ga v stilu postreže adria, čez te oblake začne od spodaj prosevati oranžna svetloba, ki se, ko se začnemo spuščati, definira v neskončno luči, oranžnih, belih, utripajočih, premikajočih se na pentljastih avtocestah, drsečih čez bospor, domačih na milijonih stanovanjskih blokov in hiš, lebdečih na nebotičnikih in izginjajočih na robu mesta.tadaam' se dotaknemo tal in postanemo ena izmed njih. voznik havataša (transferja do mesta) si nato gladko izmisli, da ima nočni avtobus višjo tarifo in da cenejši pelje šele ob sedmih zjutraj, ampak veš kaj, ne pelješ me prvič, tri mesece nazaj bi plačala, danes pa odštejem običajnih deset lir in si s preostankom na začetku istiklala kupim süt sahlep, gosti beli kakav s cimetom in lešniki za dobro jutro. dobro jutro!
Uvau, ful čarobno se sliši :) In res super všeč mi je, da se ne pustiš zavesti s plačilom :) Vidi se, da nisi več turistka :) Prav navdušijo me tvoji zapisi za Turčijo. Lepo praznuj novo leto!
OdgovoriIzbriši